Omemba: Ana Skobe

»Sopostavitev samotne silhuete z neskončnim obzorjem ustvari trenutek refleksije, v katerem se čas ustavi. Hkrati fotografija opozarja na to, da je dobra arhitektura brezčasna in vedno znova aktualna.«

»Tudi ko ne fotografiram in se gibljem skozi prostor, opazujem svetlobo, barve, poglede, kompozicijo. Ta podoba torej ni nastala naključno, pa tudi ne z namenom prijave na natečaj.«

»Svetilnik s svojo pojavnostjo nevsiljivo, a hkrati močno zaznamuje prostor, v katerem stoji. Z drugimi besedami prostor spreminja v kraj in ga na novo definira. Arhitektura je globoko vpeta tako v fizični kot tudi miselni svet.«

»Fotograf namreč ne le dokumentira, temveč s svojim delom (re)konstruira vidni svet; skozi ustvarjanje podobe (pre)oblikuje arhitekturo, prostor, materialnost – in s tem realnost samo.«

»Svetilnik se dviga v jasno nebo, njegova izčiščena oblika pa nas presune v kontrastu z obalno pokrajino.«

»Sopostavitev samotne silhuete z neskončnim obzorjem ustvari trenutek refleksije, brezčasja in povezave s prostranostjo oceana.«

»Počaščena sem, da so moje delo prepoznali med toliko nadarjenimi fotografi z vsega sveta.«